Katerih 5 masažnih tehnik poznamo?

Tečaj masaže nas uči vseh 5 manualnih tehnik, ki jih lahko izvajamo na različne načine in z različnimi deli telesa. 5 masažnih tehnik se imenuje: Glajenje, ki ga delimo na površinsko in globoko glajenje, gnetenje, vtiranje, tresenje in udarjanje. Vse omenjene tehnike se izvajajo z določenim pritiskom, hitrostjo, ritmom in smerjo. Pritisk in hitrost posamezne tehnike sta odvisna od cilja, ki ga želimo doseči. V nadaljevanju bom omenila katere tehnike se najpogosteje uporabljajo za določeno masažo in jih tudi podrobneje opisala.

Pritisk pod roko mora biti enakomerno porazdeljen in konstanten. Pri bolečini moramo biti pazljivi, da pritisk postopoma povečujemo ali zmanjšujemo, zato da ne izzovemo obrambnega mišičnega krča.

Pri klasični masaži uporabljamo tehnike, ki so sestavljene iz gibov rok oziroma delov rok. Uporabljamo vseh 5 osnovnih masažnih tehnik. Ker pa je namen klasične masaže sprostitev telesa, se največ uporablja površinsko in globoko glajenje ter gnetenje. V tem članku izveš vse o masažnih tenikah, če te zanima več o poteku klasične masaže si preberi članek “švedska masaža“.

Športna masaža je močnejša masaža namenjena profesionalnim in rekreativnim športnikom. Kot lahko sklepamo, se za omenjeno masažo najpogosteje uporabljajo tehnike gnetenja, z namenom sprostitve in povečanja elastičnosti tkiv. Kot drugo tehniko se uporablja vtiranje, ki je učinkovito ne nevro-mišično aktivacijo in za rahljanje mišičnih vozličkov.

1. Površinsko glajenje

Površinsko glajenje najpogosteje uporabljamo kot uvodno tehniko. Z nežnim glajenjem nanesemo olje ali kakšno drugo masažno sredstvo na površino, ki jo bomo masirali. Tako tudi dobimo prvi stik s stranko in prve informacije o stanju, obliki, sestavi in napetosti tkiva. Temperatura tkiva nam da informacije o lokalnih ter splošnih spremembah na telesu, kot na primer akutno ali kronično stanje. Z refleksnim delovanjem glajenja dosežemo mišično relaksacijo in zmanjšanje bolečin. Ko mišična napetost popusti, lahko uporabimo močnejše masažne prijeme, kot so gnetenje, vtiranje in udarjanje. Kadar se maser med masažo utrudi, omogoča površinsko glajenje počitek, ne da bi prekinili stik s kožo. Splošno in lokalno masažo zaključimo s površinskim glajenjem in tako prekinemo stik s stranko.

Pritisk je zelo blag in nežen, vendar malo močnejši kot pri »božanju«. Vzpostavljanje stika med našimi rokami in stranko mora biti neopazno. Pomembno je, da se fleksibilni dlani popolnoma prilegata masirani površini. Pritisk pod roko mora biti enakomerno porazdeljen in konstanten. Pri bolečini moramo biti pazljivi, da pritisk postopoma povečujemo ali zmanjšujemo, da ne izzovemo obrambnega mišičnega krča.

Pri površinskem glajenju se lahko gibljemo v vse smeri centripetalno (proti srcu) in centrifugalno (stran od srca). Pritisk je namreč tako blag, da ne moti cirkulacije. Glajenje v centripetalni smeri je priporočljivo za občutljivejše ljudi. Pri njih namreč potrebujemo postopen prehod v globoko glajenje.

2. Globoko glajenje

Naj vas izraz »globoko glajenje« ne zavede, da bi izvajali pritisk dobesedno globoko in močno. S takim ravnanjem namreč lahko povzročimo bolečino. Posledica bolečine je nastanek mišičnega spazma, ki onemogoča uspešno masažo. Osnovni namen globokega glajenja je vzpodbuditi venski obtok. Pogoj za izvajanje globokega glajenja je popolna mišična relaksacija. V skrčeni mišici je namreč venski volumen zmanjšan in moten limfni obtok. Mišično relaksacijo dosežemo s podpornimi položaji. Če želimo učinkovitejše odplavljanje tekočin, namestimo ekstremiteto v dvignjen položaj, to je višje od srca. S tem uporabimo vpliv gravitacije na ekstremiteto.

Glede pritiska masaže, je ob spodnjem in zgornjem narastišču mišice pritisk nekoliko blažji, na telesu oziroma trebuhu mišice pa nekoliko naraste. Različna področja telesa zahtevajo različno stopnjo pritiska. Obraz na primer globoko gladimo z veliko manjšim pritiskom kot nogo. Prav tako moramo pritisk globokega glajenja prilagoditi kondiciji oziroma zdravstvenem stanju stranke. Smer globokega glajenja vedno izvajamo proti srcu, oziroma v smeri venskega krvnega obtoka. Nazaj se vračamo s površinskim glajenjem. S tem ohranimo neprekinjen kontakt s kožo.

Ritem masaže je enakomeren, na oko počasen. Sunkoviti gibi pri globokem glajenju niso primerni, saj bi izzvali povišano mišično napetost, to pa pri globokem glajenju ni cilj. Neenakomeren ritem izzove tudi obrambni refleksni mišični odgovor, ki ovira aplikacijo drugih masažnih tehnik.

Hitrost masaže je malenkost počasnejša kot pri površinskem glajenju. Če gladimo prehitro ali prepočasi, ne pomagamo cirkulaciji in ne dosežemo zaželenih mehaničnih in refleksnih učinkov. Venska kri teče po telesu z določeno hitrostjo. Tudi limfni pretok je počasen. Zato hitro gibanje oziroma hitro globoko glajenje ni primerno. Samo s primerno počasnim glajenjem bomo dosegli vpliv na krvni obtok.

3. Gnetenje

Gnetenje je tehnika, ki jo pri masaži uporabljamo najpogosteje. Ima največji vpliv na kožo in mišice, posebno tiste, ki ležijo tik pod kožo. Gnetemo mišico, del mišice ali skupino mišic. Kadar gnetemo mišice po daljši neaktivnosti, želimo doseči njeno optimalno dolžino, elastičnost in normalizacijo mišične napetosti (tonusa). Z gnetenjem se borimo tudi proti negativnim učinkom mišične atrofije (zmanjšanju mišične mase).

Prijemi gnetenja morajo dajati videz valovanja, stiskanja in premikanja tkiva. Pravilen prijem je prijem, pri katerem so prsti stegnjeni. Način gnetenja izberemo glede na obliko in dolžino mišice.
Gnetenje izvajamo na različne načine: z obema rokama / eno roko istočasno ali izmenično, prečno ali vzdolžno, s palci, z jagodicami prstov, korenom dlani, mehka pest, trda pest, ulnarna stran podlakti, komolec. Ker pritisk narašča in popušča, moramo paziti, da s pritiskom pravočasno popustimo, in da ne pride do ščipanja kože. Tkivo lahko tudi poškodujemo. V tem primeru nastane dalj časa trajajoča rdečina, podkožna oteklina (edem), temperatura kože se poviša. Prisotnost modric in oteklin po masaži je pogost znak nepravilnega gnetenja. Preberi si v članku “Ima športna masaža negativne učinke?” vse o negativnih učinkih.

Gnetenje mora biti natančno, počasno in ritmično, tako da daje gibanje rok videz valovanja. Pritisk lahko povečujemo le, kadar je mišica sproščena. Vedeti moramo, da s povečevanjem pritiska ne dosežemo boljšega raztezanja tkiva. Posebno moramo biti pazljivi pri oteklinah, pri mišicah, ki so manj občutljive za dotik in pri motnjah cirkulacije. Nikoli tudi ne smemo z masažo motiti procesa obnavljanja (regeneracije) tkiv.

4. Vtiranje

Vtiranje je neke vrste trenje, ki izboljša površinsko oziroma kapilarno cirkulacijo in zviša temperaturo kože. Namen vtiranja je: rahljanje zlepljenih struktur, mehčanje brazgotin, preprečevanje in odpravljanje adhezij in pospeševanje procesov absorpcije okoli sklepov.

Osnovna sestavina vtiranja je pritisk. Pritisk se spreminja glede na predel telesa, splošno kondicijo stranke in glede na lokalno stanje tkiva. Pritisk je dokaj močan in ga povečujemo s krožnimi gibi. Na enem mestu naredimo 3 do 4 krožne gibe. Nato pritisk popustimo in s površinskim glajenjem zdrsimo na novo površino, kjer ves postopek ponovimo.

5. Tresenje

Tresenje je lahko uvodna, vmesna ali končna tehnika masaže. Namen tresenja je sprostiti mišični krč oziroma zmanjšati napetost tkiva in priprava telesa na hitrejše tehnike (na udarjanje). Ta tehnika je istočasno tudi dobra kontrola mišičnega tonusa. Vibracije cele okončine lahko izvedemo tako, da primemo ud v gležnju ali zapestju in ga potresemo. Večje ploščate površine potresemo z abduciranimi prsti ene roke ali izmenično z obema rokama. Tresenje je nežno in površinsko, smer ni pomembna. Ritem mora biti enakomeren, hitrost pa čim večja. Zato tehniko tresenja težko izvajamo daljši čas.

6. Udarjanje

Udarjanje je masažna tehnika, ki vključuje ritmične nežne udarce po telesu. Maser izvaja tehniko z dlani, pestmi ali prsti. Med izvajanjem te tehnike se izvajajo hitri in lahkotni udarci, ki posnemajo zvoke, bobnanja ali dežnih kapljic. Tapkanje se lahko izvaja po celem telesu. Učinek udarjanja je viden hitro: na koži se pojavi eritem (rdečica), ki je posledica povečane kapilarne cirkulacije.

Ta tehnika spodbuja krvni in limfni obtok, sprosti mišično napetost, lajša bolečine v mišicah, sprošča stres ter izboljšuje splošno počutje. Tehniko se v sproščujočih masažah redko uporablja. Večji pomen ima v športni masaži, pri kateri želimo z udarci zvišati tonus tkiv. Na dnevni bazi se jo pa uporablja v respiratorni fizioterapiji, ki služi kot thnika za lažje izkašljevanje in za čiščenje dihalnih poti.